Poezija

PLAMENI

Pred igro ljubezni
naslonjen na prsi
poslušam srce,
kako ji utripa.

Kako, ko pobožam
ji roko, požene
vso kri ji po žilah,
da končno se mi razodene.

Naenkrat kot feniks
se dvigne nad mene.
Silhueta se črna
spremeni v plamene.

V plesu gorijo,
da zdaj, ko je zima,
v glavi stalijo
ves led in trpljenje,
zavrejo sokove,
da brizgne življenje!

RELIKVIJA

Glasen hrup nebo razpoči.
Danes je ne bo.
Preveč deževno je.
Preveč hladno.

Moj obroč še ni staljen,
da bi se na novo sklenil
in odgovoril dilemi:
sva samo privid v temi?

Ne, povsod je ona, njena sled!
Je to le praznoverje?
Vsaka jed, vsaka smet
ima do nje razmerje!
Ne ločim več vonjav,
ker mi vse diši po njej –
tako sem slep, tako neveden!
Saj še spim v njeni srajci,
da bil bi bliže njeni koži –
tako sem nor, tako obseden!

AVTOBUS ŠT. 20

Sinoči sem mejo iskal,
kje dan se začne, kje je konec noči.
Še malo prej sva jedla pomfri,
v temi na griču, nad mestom luči.
Odmeval je petek in vrvež ljudi.
Kot da ga jeva še zmeraj –
pa je bilo že včeraj!

Zdaj pada dež in se dani.
Sam sem v objemu tišine.
Kot da bi noč prespal – pa je nisem.
Ker sem – bogve, zakaj –
stopil na bus za Fužine.
Še malo prej sva sedela v parku,
v temi na griču, nad mestom luči.
Zdaj pa se zdi, v jutranjem svitu,
kot zgodba pozabljenih dni.

In tako že stoletja
kupola modre odtenke prebira.
Kakor da sta noč in dan
le dva različna takta istega utripa:
kar bilo je in kar je, je eno –
vse naenkrat vre na plano,
svet se večen zdi in čuden,
čeprav zavesten, trezen sem in buden.

In videl sem, da je meja
med nočjo in dnevom
le navidezno stičišče,
ne konec, ne začetek,
le za bus obračališče.

KRONOS

Ko ustavljaš čas,
da se mišice sprostijo,
in me povlečeš
v vakuum brezdelja,
se mojih prstov polasti nemir.
Kot elektrika me trese
tok tesnobe v prsih.
Bojim se te praznine!

Zagrabim vajeti,
pripete na stebrišče časa!
Povlečem jih čez rame
in čez hrbet, rinem
z vso močjo naprej… naprej… naprej!
Ti pa se nikamor ne premkneš!

Ne sili me,
da se ustavljam!
Da se obrnem
in zazrem v oči demonom,
lastnim okostnjakom,
ki še kar korakajo za mano,
čeprav sem jih že davno odslovil!

GILJOTINA

Mogočna starka sredi odra,
vpeta med lesene trame,
s krvjo meseno oškropljena,
nemo zre in čaka.

Blešči se kos nabrušenega jekla,
kot ujeda bdi z višine.
Iskri njegova se ostrina
v srhljivi molk tišine.

Hipen zdrs
vzdolž tramov,
švig kovine,
sek na pol,
glava pade,
brizg krvi,
zdaj si bil
in zdaj te ni!

Mogočna starka sredi odra
nemo zre in čaka.

UJETEGA HIPIJA TOŽBA

(PISMO IZ BURME SODELAVCEM, FEBRUAR 2016)

Tropsko sonce žge na polno, res pripeka.
Kaplja s kapljo v lepljivi znoj se steka.
Morje je prehladno, da bi se v njem namakal.
Preveč je sipka mivka, da po nji bi skakal.
Palme so preveč zelene,
pogrešam vsaj odten’k rumene,
domačini nasmejani in preveč prijazni,
ah, kaj bi ponazarjal!
Ime vasi prezapleteno, da bi ga izgovarjal!

Škampov je premalo
in so čist’ prevroči z žara.
Slamica iz kokosovega oreha je prekratka
in moram rahlo sklonit’ glavo,
da bi sok iz njega srebal,
al’ pa moram dvignit’ oreh, da bi jo dosegel –
sam’ je mal’ pretežek,
tako da v obeh primerih sem najebal!

Zato mi le še preostane,
da ždim ujet v senci
in trpim to agonijo
sam – ker nikogar ni na plaži,
in čakam, da se škampi ohladijo.

Trpim.

A kmalu, vem, prišel bo čas,
ko vstal bom iz te bridke bede
in spet garal bom zraven vas,
za vaše riti tkal besede!

TIHA VODA

Noč se sklanja čez nebo,
nemir v žilah dviga tlak.
Čutim vedno bolj, kako
tvoj dih prodira skozi mrak.

Vse dni se mi zdi,
kot da pijem le pesek in prah.
Iskanje oaze ekstaze
spreminja se v paniko in strah.

Glej, moja struga je suha!
Naj jo zalijejo vode,
da bom razpenjena reka
in se izlijem v tvoj ocean!

Noč potuje skoz’ telo,
vdih za hip ustavi čas.
Moč iz prsi srka sok,
šepet postaja nežen glas.

A čutiš, kako iz globine
prihajajo valovi belih solz?

KRVAVI FRAPE

Palični mešalnik vrta
skozi mehko plast banane,
skrito pod odejo mleka.
Belo ji meso razseka,
pešta in melje v bledo maso.

Vrta še naprej v globine,
ko zadene v živo skalo:
neprepustno plast kamnin –
jagod, borovnic, malin.

Boj na minus sto stopinj.
Upira se mu trda gmota,
dokler masaker ne predre
srca ledenega života.

Tedaj kot lava iz globin
privre, skoz’ pore zabuči
in polje snežnih površin
zalije živordeča kri …

SAMOTNE NOČI

Dež cvrči na okenskih policah.
V nevihtni noči potovanja
sem za Lunico prikrajšan,
za mojo ljubljeno kraljico.

Sanjaš? Spiš? Se premetavaš?
Vidim negativ v stropu.
Vidim, da preštevaš karte.
Odloži jih! Saj mislim nate!

Skrijem se v popolno senco,
da v objemih najtesnejših
sam lahko se ljubim – s tabo;
brez sramu in brez bojazni –
ker sva drug drugemu zrcalo!

Samotne so noči brez tebe.

Ciklus: KORENINE

I. HRAST

Razpoka zgodnjega življenja
debla nikdar ni razklala.
Marljivo in pogumno mravlja
postilja humus bitjem gozda.
Ponosen, mrk pogled zastira
dobroto, ki se v globinah skriva.
Vse je mogoče narediti.

In ko se meh s krvjo napihne
in barva durov športno švigne
skozi grčasto ravnino,
hip radosti vsak napor poplača.

II. CIKLAMA

S kleščami je duh spravljivi
dramo raje v sebi stiskal.
Srce odpira pot milini,
nesebičnost ga je pozlatila,
zdaj je okno v svet modrosti.
In mraz že dolgo več ne grize,
ker je čas pregnal grenkosti.

Upor je levkocitov
bil vedno vitez neporažen.
Zaslužen spokoj
preplavlja dišeče prostore.

III. PELIN

Tragikomična postava
je solato v hladen zid metala.
Geniju blaznijo misli,
vlečejo Izum iz uma.
Mar prekrut je svet resnice,
da ga duša utaplja v kaplje strupa?
Mar je moja to podoba?

Pelin – vir sopotnikove bridkosti.
Le še bled spomin odseva
iz okamenele trme,
ki je nikoli nisem videl.

IV. TULIPAN

Velik greh v svojem srcu,
a majhen za boga, svetnike.
Otroška se igrivost spaja
s predanostjo krepostim,
s posluhom, ki nikdar ne mine.
Tihi strah pred prazno mizo,
a nikoli temne sence v skledi!

Prekriva si lase in kožo,
oblači se s posmehom dnevu.
Neskončen krik veselja
vztrajno briše brazde časa.

KAČE

Ne mečite mi kač pod noge!

Vem, da živijo v črnem gozdu.
Vem, da vijugajo v zeleni travi.
Vem, da ležijo po kotih vaših stanovanj.
Prav zato nikdar ne hodim k vam.

Hodim po čistini, daleč stran od njih.
Vi pa mi prihajate naproti
z ovitimi okrog vratov!

Ne mečite mi kač pod noge!

JESENSKI UTRIP

V tople barve hlad zareže.
V somrak sopihajo tekači,
pod nogami listje jim praskeče.
Ljudje sežigajo kompost spominov,
ki so se čez poletje
nagrmadili na vrtu sreče.

Lajež psov v daljavi.
Vznesen nemir počasi jenja.
V srce se mi seli tesnoba.
Za hip še postojim pred vrati;
kot da je nekaj še ostalo;
kot da poletja nisem še dorekel…

A kmalu več ne bo iskanja.
In ti si že prižgala ogenj,
ker veje so dovolj že suhe.
S praga prepodi me veter
in smuknem k tebi med rjuhe.

NEPRESPANA NOČ

Skozi žaluzije
pronica lunin soj.
Žametno odejo
prepaja težek znoj.
V mrak puhtijo misli,
nemirni gibi rok,
strah pred hitrim svitom,
spet začaran krog.

Dremež na gladini
zavesti ne pusti,
da potone v globino,
kot da se je boji.
Sleče me do korenin,
da se srečam s samim sabo,
ožema jih do bolečin,
zlije kisel dež na rano.

Oči imam krvave,
ker vre adrenalin.
Bolj ko jih zapiram,
bolj kipi spomin:
na kozarce neizpite,
na besede neizrečene;
na smeti neodnešene,
na strasti nepotešene.

BELI ČAROVNIK

Prosim te, pomagaj mi!

Preženi sivo sluz iz grla,
z glasilk mi spihaj prah!
Postiljaj mi na dno možganov
sveži gozdni mah.
Razkuži zrak okoli mene
in s kože spraskaj strah.
Naj zlobnih črnih dam uroke
razpiha tvoj zamah!

Vem, da znaš, ker videl
nevidne si svetove skozi tigrove oči;
ker pil si strup iz črne gore
za moč medvedovih kosti!

Pomagaj najti mi resnico,
da še mlad odprem oči!
Saj bom sam sejal pšenico,
le kamne spravi mi s poti!

Beli čarovnik,
prosim te, pomagaj mi!

KJE JE MIVKA?

Kje je mivka?

Krokarji na suhem polju,
dve blondinki ravno s šihta.
Hči v očeh ponosne mame
tam, kjer Chop štafeto vzame.

Kje je mivka?

V nebo vpijejo žerjavi.
Lepo steptan asfalt po produ
spomni na eksodus Romov,
ko bili so še cigani.

Kje je mivka?
Na obrežju Save.

SATURN PLEŠE HULAHUP

V času vojne med plemeni,
medtem ko Sokrat pije strup
in jaz gojim zamero v srcu,
Saturn pleše hulahup.

SIVI PRTIČI

Starec odhaja v neznani svet.
Zapušča, kar je dal tej zemlji.
Bil je mlad, ovit v odejo zlatega sonca.
Zdaj je star, ovijajo ga sivi prtiči.
Strmi in čaka, da se mu odprejo vrata.

Zvonovi v daljavi se ‘glasijo,
tiha zarja noč naznanja.
Oni pa že kopljejo…
Mrzel pot po čelu steče.
Sivi prtiči utihnejo.

POSTELJA DRAGULJEV

Bežim skozi gozdove,
se plazim po močvirjih.
Čez puščave in orkane
in najbolj strme skale.

Bijem boj na bojnih poljih,
tečem pred ostjo krivice,
čez grmade in mučila,
po preprogi bridkih žebljev.

Za peklenskimi zavesami
leži na postelji draguljev
najdražja in me čaka.
Z razprtimi nogami.

PUNČKA IZ ČERNOBILA

Plastična punčka z odtrgano nogo
leži ob zaraščeni poti.
Negibna in nema, a z grozo v očeh
skozi detektor ječi bolečino:

… piska, cvili, piska, cvili…

Seva izgúbljeni glas nedolžnega bitja,
ki jo pred davnimi leti odvrglo je
v begu pred meglo z okusom kovine.
A ni sama, še več jih je z nama:
kot razburjeni črički ječijo v tišino,
kako nevidni so žarki
s svetlobno hitrostjo
rešetali jim živa telesca.

… piska, cvili, piska, cvili…

SVINJSKA LEPOTICA

Sovražim svinjski zrezek
v smetanovi omaki.
Bolje, da ga sploh ne vidim,
in bog ne daj, da ga zavoham.

Ona pa sede na teraso pred gostilno,
brhka lepotica, v senčko pod topoli.
Med nogami se ji muza muca,
ljubka muca sivodlaka.
Milo se stori ji,
ko jo boža po kožuščku;
cvili ona, cvili muca.

Gleda po menuju,
ko oko se zaiskri ji:
“Imate svinjski zrezek
v smetanovi omaki?”
Jaz sem pa že mislil,
da je vegetarijanka –
tako kot mislim za vsa dekleta.

Gledam jo, dokler ga ne dobi na mizo.
Prozoren kos maščobe
se še drži mesa ob strani.
Ne smili se mi svinja.
Ne smili cviljenje prasice.
Smili se mi ona:
ker tako uživa,
ko se baše s to ogabo!

POT ISKANJA

Telo, zakaj goriš?
Kaj mi govoriš, meso pod kožo?
Sem mar narobe delal,
če sem delal, kot sem čutil?
Je bila napačna pot iskanja?

Kaj potem bili so klici
na gostije v Dionizove sobane,
v Koromandijo k divjakom med podgane?
So mesta, ki sem jih zgradil,
bile le filmske kulise
za dramo o svobodnih pticah?
Sem zatajil te,
ko sem kimal drugim,
ti pa si pritiskalo k uporu?
Mi zato zdaj stiskaš pljuča?

Včasih brizgalo si bistre mi gejzirje.
Zakaj zdaj trepetaš in bruhaš lavo
in potrese prožaš iz globin zavesti,
da polijem vino,
še preden ga do ust uspem donesti?

Kaj mi govoriš, telo?
Naj grem stran od sebe,
da bom sebe našel?

GAZELA

Eleganca tvojega skakljanja,
ko tako mehko odrivaš
od sipkega se peska
in odtiskavaš vanj
dišečo sled stopala,
me prižge v ognjeno kroglo.

Lepota vitkega telesa!
Najslajši dar narave!
Mogočna kot kraljica
s krono iz roževine,
ranljiva kot pero v vrtincu vetra!
Kako vabljivo širiš noge,
ko se sklanjaš proti vodi …
tako nedolžno in naivno …
In z jezikom jo prebiraš …
tako igrivo in mamljivo …

Negibno kot okamenel fosil
krotim drget, ki tli pod kožo.
Ko dvgneš sloki vrat,
ki kliče k lizanju krvi,
postanem žejen jaz.

Ali čutiš silo,
ki te vleče k meni?
Ali čutiš tok, ki grabi,
da iz mene skoči zver?
Daj, odpri se soncu,
razgali svoje prsi!
Razpri telo
in ga premakni v mojo smer!

DRAKULA

Na dnu katakomb, tam, kjer temo predira
soj medlih plamenov, se krsta odpira.
Žeja po krvi preplavi možgane
in truplo ne živo ne mrtvo vstane.

Najlepša podoba, kar kdaj jih je videl,
telo mu vzburja, kot sila ga vleče
nesmrtna ljubezen do ljubice speče,
s tesnobo ob misli, da smrt se ji bliža,
ker nima zdravila, za njo ni obliža.

Vlago ostudnega zraka razpiha
zamah netopirja z orjaškimi krili.
Čez hiše ga nese sijaj polne lune,
na zidu pod njenim oknom obstane.

 

Iz more zbudi jo fantomska postava,
srepeči pogled kot urok jo začara,
vkopana v strah se ne more upreti.
In ko nad njo počasi se sklanja,
sliši mu glas, vsako besedo,
čeprav le molči, samo gleda jo nemo.

Za grozo v očeh se skriva grenkoba
in žalostna, tragičnih likov usoda:
“Neznosno trpljenje, še hujše od smrti,
je večno življenje med črvi v krsti.

A ljubezen je strast, ki nima razuma;
premočna je, da bi te pustil umreti.
in tvoje telo kot cipresa prelestno,
prelepo je, da bi ga pustil strohneti.”

 

Srajco ji strga do kože dišeče,
z jezikom se vzpenja čez prsi stoječe,
da nekaj v njej zadrhti hrepeneče.
še višje po vratu, kjer najbolj vzburi,
ko zvon se zasliši, ki bije ob uri.
Tedaj iznenada obstane ledeno
– in ostra čekana zarine v veno!

Oskrunjena krikne in stisne rjuho,
ko golta ji kri poželenje meseno.

Vsa od krvave ljubezni zadeta
obstaneta v skupen orgazem ujeta –
postala sta eno, zdaj oba sta prekleta!
Odmakne lase ji in tisto, kar vidi,
je rahel nasmešek in dve brazgotini.
Jo prime za roko, da preden zdani se,
odnese nevesto v večno življenje.

PRAZNINA

Vedel sem, da enkrat prideš.
A zdaj vsakič, ko zazevaš,
je kot udarec, ki me strezni.
Tvoj sadističen nasmešek:
“Tu sem! Jaz sem, hej – resnica!”
me zbode prav enako
kot tiste neusmiljene besede,
ki so ubijale otroka:
“Sprijazni se in sprejmi!”

Še vedno čutim vetrič,
ki potegnil je za tabo,
ko si švignila skoz’ vrata.
Vsa bila so na steržaj odprta
v neskončen hodnik
proti žametni svetlobi.
Še nikdar tako grozljivo.
Še nikdar tako ganljivo.

Vedel sem, da enkrat se zgodi.
A zdaj je težje, kot sem mislil,
ker le to je: da te ni.

STO POŽIRKOV

Sto požirkov ni dovolj,
da se rešim bolečine.
Sto vdihov, sto vetrov,
da ta slika v nič izgine.

Sto molitev ni dovolj,
da iz rok spustim spomine.
Sto udarcev, sto neviht,
da me ta ljubezen mine.

RAJ NA ZEMLJI

Zelena fasada
na strgani škatli.
Palčki pred hišo,
edini pr’jatli.

Pes na verigi
in avto v garaži,
stene so krive –
napaka v montaži?

Duša v stečaju,
hudiči v raju.
Za leve pogača,
drobtine za naju.

Sam’, da zelena
je mati narava!
Z vlakom do morja –
svetovna predstava!

Nimamo kaj izgubit’ –
tukaj je raj na zemlji.

Ciklus: LAHKOTNOST BIVANJA S TEŽINO

I. NIKDAR OVCA

Lahko kot volk sem krvoločen,
a krotek kakor konj, če hočem.
Priden kakor mravlja,
ki ti topel dom sestavlja.
Trmast kakor osel,
kadar se spustim v posel.
Lahko mi rečeš, da sem kača,
če sem kdaj tako nasikan.
Lahko očitaš, da sem prasec
in da zvita sem lisica,
gnida in podgana,
svinja, ki preklinja;
da ponavljam se kot papagaj,
strupen kot komodoški zmaj,
da kri ti pijem kot komar.
Lahko sem opica, hijena,
pes pokvarjen – ni mi mar!
Le ovca ne – ker to ne bom nikdár!

II. MRTVAKU JE VSEENO

Lahko ga hvališ,
lahko po rami ga trepljaš,
mu nazdraviš še na mnoga leta,
na klavir mu rokenrol igraš.
Lahko ga slečeš in za nos ga vlečeš
ali čačača pred njim zaplešeš.
Lahko mu hrustaš na uho:
ne bo smrdela mu sardela,
kot nekoč mu je zelo.

Lahko ga psuješ in mu lažeš,
lahko mu nage riti kažeš.
Poveš, da mu odpuščaš grehe,
groziš, da se boš vrgel s strehe!
Lahko ga režeš in seciraš,
lahko iztrgaš mu srce.
Da si mu kradel,
spal z njegovo ženo
– mirno mu lahko priznaš vse!

III. NISVA ENO

Lahko drživa se za roke,
ko plavava čez reko,
jeva riž iz iste sklede
in zvečer deliva deko.

Lahko zaspiva v isti pozi,
lahko se ljubiva v hipnozi.
Lahko precejava probleme
in prelivava modrosti
– iskreno in pošteno.
Ampak midva nisva eno!

Lahko presmučava strmine,
skakljava ristanc po Evropi.
Se opicam reživa,
pred orkani trepetava.
Lahko držim ti note,
v nevihti pridem pote.
Lahko vzamem te za ženo
– iskreno in pošteno.

Ampak midva nisva eno!

SPB

Skrbi me, kar me ne bi smelo:
srbi me, kjer me ne bi smelo.

NESMRTNI REPLIKATOR

Nesmrtni replikator,
kislina, ki igraš boga,
kot kača plaziš se čez naše gene,
kot nit, ki se odvija v neskončnost.
Omamljaš nas s hipnozo,
da si te podajamo naprej.
Hočeš višje in še dlje,
za vsako ceno, kamor gre.

Deliš se le zato,
da se lažje spet množiš,
da se preko nas kopiraš,
neusmiljeno se repliciraš
preko kraljev in beračev,
preko sužnjev in gospodov,
preko norcev in morilcev,
alfa samcev in mongoloidov.

In ko ti odslužijo telesa,
jih zavržeš kakor potepuške pse,
da se mladi in neumni
spomladi zopet radostijo.

VRAŽJI GOBAN

Vražji goban bi šel rad
z glavo skozi zid.
Prodiral bi skozi rožnate oblake
in se drgnil ob mehkobo
nagubanih hodnikov.

Vražji goban si želi,
da ga Kapica poje.
Da ga posrka požiralnik
ob vznožju travnatega griča.

Pa ne iz potrebe.
Iz čiste lepote.

ČAS

Kam bežiš, hitiš?

Premetavaš me v prostoru,
po ravninah blaznih dimenzij.
Lovim te in nazaj te vlečem,
ker si vedno za korak naprej.

Izgubljam se v valovih vetra,
ki jih burno razpihuješ.
Iščem sveže jutro te pomladi,
da bi ne prezgodaj umrl.

Tok življenja utripa
v stari stenski uri …
TI si programer življenja!

Kam bežiš, hitiš?

TELEFON

Zvoni v črnem stanovanju.
Slušalke pa nihče ne dvigne.
Nikogar ni doma.

Zvoni, zvoni v neskončnost.
S srhljivim odmevom v tišino.
Nikogar ni doma.

Nenaden dvig slušalke …
»…sporočamo vam žalostno vest …«
Rezek ženski krik.

POSLEDNJA

Moja strast je v tistih dneh
polzela in se dvigala
po gladki zagoreli koži
nebeškega telesa.

Kje so se slapovi las
in sinjemodra šarenica
navzeli tega čara?
Zakaj so pili mleko,
ki se izteka v lažnivo morje?

Preveč je govorila.
Preveč sangvinično.

ČAS

Kam bežiš, hitiš?

Premetavaš me v prostoru,
po ravninah blaznih dimenzij.
Lovim te in nazaj te vlečem,
ker si vedno za korak naprej.

Izgubljam se v valovih vetra,
ki jih burno razpihuješ.
Iščem sveže jutro te pomladi,
da bi ne prezgodaj umrl.

Tok življenja utripa
v stari stenski uri …
TI si programer življenja!

Kam bežiš, hitiš?

TELEFON

Zvoni v črnem stanovanju.
Slušalke pa nihče ne dvigne.
Nikogar ni doma.

Zvoni, zvoni v neskončnost.
S srhljivim odmevom v tišino.
Nikogar ni doma.

Nenaden dvig slušalke …
»…sporočamo vam žalostno vest …«
Rezek ženski krik.

POSLEDNJA

Moja strast je v tistih dneh
polzela in se dvigala
po gladki zagoreli koži
nebeškega telesa.

Kje so se slapovi las
in sinjemodra šarenica
navzeli tega čara?
Zakaj so pili mleko,
ki se izteka v lažnivo morje?

Preveč je govorila.
Preveč sangvinično.

SADISTI

Niso se še spremenili.
Prišli so in mi rekli:
»Zdravo, hej, kako si kaj?«
Prvi hip se, zmeden,
nisem mogel jim upreti.
Podali so hinavsko roko.
Tisto, s katero so morili.
A nisem jih posnemal.
Le pogled sem jim umaknil.
So že vedeli, zakaj.
In zato so le še dalje me morili!
Nisem nehal peti:
»Popljuvam tako skupnost!«

Moja deklica je z mano.

ISKRE

Nikdar nisem opazil plodne zemlje,
ker so sence vedno padale na njo.
Razpet med plus in minus
nisem hotel razumeti,
nisem slišal teh glasov.

Čakala si na pragu neizprosnega srca,
da pogled se mu zbistri.
Jaz sem v daljavo zrl
in nisem videl,
da zaklad ves čas pred mano stoji.

Iz dneva v dan sem sanjal ideale,
vse dokler jih ni prerasel plevel.
Slepile so me sile,
temne sile grenkih trenj,
vse preveč, da bi dojel:

Ti si greh – črn veter v laseh!
Ti si smeh – bele iskre v očeh!
Ti si sol, ti si kamen, kri in znoj,
ti si razlog za ves ta boj!

2. JULIJ 1991

Napetost blazne igre
tuli v soparnem zraku.
Zaprli smo že vsa vrata,
le še ena so odprta
– tista pod gladino zemlje.

Sirena zavija, sirena zavija.
Navija strah in negotovost,
ki bedita na cestni barikadi.

Streli v zadimljeni noči…
Krik nemočnega moža.

Mi smo skupaj, a ne vemo,
ne kje, ne kdaj priteče kri.
Zaprimo zadnja vrata!
V ozadju tli bobnenje.

ZLATA RIBICA

Vabila na kosilo
sva zlato ribico s krvjo.
Sva vabila jo na silo?
Je zato prišlo slovo?

Na gugalnice si pozabila,
le še prah po njih se pne.
Pot v Jarše je minila,
ker si rekla, da ne gre.

Ognjena strast je potonila
v črne lase in črne oči.
Zlata ribica je poginila
in z njo si izginila ti.

CESTE ŽULJEV

Podirajo se ceste žuljev,
ki gradil sem jih na poljih usode.
Smrt mi je burila duhove,
ljubezen rek bila izvir,
ki so drle čez bregove.

Prihaja glasba iz daljave.
Slišim šume onih rek.
Še slišim ples duhov.
En sam odmev preteklih let.

Kaj se bo zgodilo?
“Kar je duši dano…”

PRALNI STROJ

Vrtimo se v eno,
vrtimo v drugo stran.

Dišeče okence v predprostoru
me privablja duhovito
v svet čudežev in mitov
nad tuzemskimi užitki.

Vrtimo se v eno,
vrtimo v drugo stran.

In ko enkrat pride čas,
mašina zadivja v duhovne sfere.
V naglih zvokih centrifuge
nabija krožna energija.
Naj nabija, naj nabija!
Naj me hrani, naj me brani,
da se mi ne zmeša.

Parada mojega nesmisla
je samo simbol svobode.
Zakaj nihče mi ne verjame?

UTRINEK

Dišalo je po travi.
Dišalo je po svežem kruhu.
Po gredah hrepenenja
sem klical njeno dušo.

In se mi je zmešalo.
Le bežno me je pogledala.
»Oprosti«, mi je zamrmrala.
Jaz pa: »Liter, dva na mizo!«

KARAVANA

Sindrom malih mest:
mal’ pretirana samozavest.

Ni res, da listje že odpada.
Ni res, da travnik ne cveti.
Ni res, da sonce že zahaja.
Le psi so tam, kjer ni luči.

Po praznih srcih se pretaka
nagon za glodanje kosti.
Lahko je lajat’ iz zavetja
čez ograjo lastne nemoči.

A kje sem jaz? A kje si ti?
A kje smo mi? A kje ste vi?

Naj lajajo, naj lajajo!
Saj lajajo v prazno.

NESKONČNE SANJE

Prelepa kot princesa
v beli poročni obleki
se sprehaja vsa ponosna,
kot da me ne vidi.

Njeni brhki kodri
osvajajo moj svet lebdenja.
Ona je sinji odsev
sredi krvavega morja.

Mrk pogled ignorance
– prelep nenaden umor.

Za sprehodom po pisti
ostajajo neskončne sanje.

SMET-IŠČE SMETI

Če si smet, te nalagajo
med same vrstnike.
Z njimi tvoriš vse do konca
razne oblike.
Vsak prinaša svojo zgodbo,
smrad in temo.
In skupaj se z vsakim premikom
topimo v eno.

Če si smet, te prelagajo
s kupov na kupe.
Vsakič znova te vržejo
v vojno med strupe.
S tabo delajo,
kot da si zadnji na svetu.
In skupaj se z vsakim premikom
topimo v eno.

A tebi se zdi,
kot da sonce žari –
visoko, visoko …

… zato ker veš,
da nisi sam.

ZLATA POROKA

Že petdeset let mi grozi,
da bo odšla,
če se ne poboljšam.

Že petdeset let se ne poboljšam.
Že petdeset let ni odšla.

NOR SIGURNO NE

V kotu prazen koš za smeti,
vse na svojem mestu stoji.
Vse lepo po svežem diši.
Tukaj nekaj blazno smrdi!

Rahlo trd, evforičen ton,
zbegan in pretiran bonton.
Na licih blag, prijazen izraz.
Zakaj potem tako poten obraz?

Raj na drugem koncu sveta,
golob leti pod svodom neba.
Prinaša le prijateljski glas.
Zakaj potem tako poten obraz?
In ta nasmeh osladen,
ki meni rad prodal bi vse?

Morda sem res naiven,
a nor sigurno ne!

LEVINJA

Galerija tvojega telesa –
o, kraljevi ponos sonca!
Ti si moja, si največja,
si najžlahtnejša bodica!

Enaindvajset padlih listov
okrog mene spleta vozel.
Včasih nežno veže,
včasih zateguje.
In nenehno seva
vroče poželenje.
A tako ostro, tako pekoče …

Razkrinkaj se,
da bova neomejenost!

SHIZOFRENIJA

Molk brez refrena.
Skrito ječi.
Se ne zaveda.
Ne govori.
Buta po steni.
Ščurke lovi.
Ves čas se sprašuje:
“Kaj se godi?”

Malica, kosilo –
prazen obrok.
Golta na silo
izgúbljen otrok.
Kdo se vpraša:
“Kaj se godi?”
Je to apatija
brezveznih ljudi?

ŠE

Zate živim in umiram –
tako pomembna je višina.
Tako pomemben je razgled.
Ko se mi stanjšajo oči,
izgubim občutek za resnico.

Jaz vem vse po Sokratu.
Pa me ne pustiš iz vode.
Saj se bom pustil utopiti,
le vztrajno »Še!« mi šepetaj!

PO RAVNI ČRTI DOMOV

Nabasan ko klada,
ker nima me rada –
jaz grem po ravni črti domov!
Ne bom šel po cesti,
ne bom šel po stezi –
jaz grem po RAVNI črti domov!

Čez polje in njive, skoz’ trnje, koprive,
čez luknje, ovire, železniške tire,
mravljišča, krtine in cestne bankine.
Čez travo, smetišče, privatno zemljišče,
otroško igrišče in pokopališče.
Čez luže in blato, ljudem čez solato,
po kablih in žicah in ne po stopnicah!
Čez cev vodovoda, čeprav ni prehoda,
počez čez ograjo – pa naj kazen mi dajo!

Nalašč za brezveze
iz trme in jeze –
jaz grem po ravni črti domov!

IZOBRAŽEN

Izobražen pride iz obraza
in zveni kot iznakažen.

HAIKU

Vsako leto isti čas nama zrastejo robide.
Spustiva se po ledeniku čustev
in se prepustiva globalnemu segrevanju!

Ciklus: NEOSTIK

I. ŠINTOISTA

Škrti Škoti škrtajo s piškoti.
Šunka šunta Šintoista,
da Adam damo da madam.
Trebuh bruhne kruh v prahu,
Gregor nor gre gor na grič,
čim čigumi čimičangi
čik in gumo uniči v nič.

Ribič biča bič biriča,
preden pride priden predenj.
Naga noga ga ne gane,
– vedno bedno, dobesedno!

Dva od sto sta čisto čista
– in to ista Šintoista!

II. MAKEDONCI

Bori se borec Boris Borčev,
lima milo na mamilo
in malino lomi, moli milo,
da Rudar da Vardarju v dar
paket: parket in par kitar.

Traja Trajkov štrajka
– in to traja!
Briga ga, Gagarin riga,
če se česen od nečesa
po dvigalu dviga.

Petar Petrov patru Petru
preti: “Natri Natren na tir!”
A kako naj konj takoj kojota,
če Mirče Mirčevski ‘če mir?

III. BRUCE LEE

Zver izvira iz izvira
in zavira verza vir:
mir v bazi, pir v vazi
kvazipazi na papir.

Stanko s tanko koso
kostanj seka kot asket.
Seksa z ex-koketo sekte,
ko ga zvije od vizije:
Bruce Lee z brusom brusi list!
Se odkrije in zabrusi:
“Mater, materin materialist!”

ODMEV

Konec je
zadnja beseda.
A če je konec,
zakaj še odmeva?

LEPA SIROTA

Lepa beseda
lepo mesto najde.
Zakaj potem
dobrota je sirota?

FLOSKULA

“Bodi to, kar si,
verjemi vase!
Sledi svojim sanjam,
ne oziraj se na druge,
ampak nase.
Ni pomembno, kaj si mislijo o tebi,
vedno bodo kakšni proti,
ne moreš biti vsem povšeči.

Postavi se odločno,
povej jim, kar jim gre,
ti si večji in močnejši,
svet je tvoj
in ti si kralj!
Bodi močen in pokončen,
nikdar se ne predaj!”

Tako kot Adolf Hitler?

SPREVRŽENOST

Ko desničarska pička
zagleda dva pedra,
je vse, kar vidi,
le kurac v riti.

DARWIN

Je človek res izstopil
iz evolucijske verige?
Jo z razumom je presekal
v dobro preživetja
šibkih, milih, negotovih?

Sadove zaplodijo
duševno bolj stabilni geni.
Tacajo te pod sabo,
če jim ne postaviš meje.
Če podvomiš vase,
te požrejo kot hijene.
Upogljivo hrbtenico
ti upognejo do konca.
Se trkajo po prsih,
kdo je večji, kdo močnejši,
kot razjarjene gorile.
Bičajo ti hrbet,
kažejo zobe,
rinejo te od korita,
dokler ne rečeš ne.

Je človek res izstopil
iz evolucijske verige?

TEMNE LISE

V mračnem veku
sključeni nad njivo
trosijo rži semena.
Znoj otrejo s čela,
ko v daljavi se pojavi
čuden tujec v sivi kuti.

Obraz v senci skriva,
nemo, brez pozdrava,
le roka kretnjo križa
v soparen zrak izriše.
In izgine izza griča.

Ponoči cviljenje po kotih.
Krvava megla, očem nevidna,
izdihana iz pljuč hudiča,
barva kožo v temne lise.
Kot razbeljeno železo
se zažira v glave
in jim srka moč življenja.

Drgetanje in hropenje,
v žilah vrejo tekočine.
Predirljivi kriki kot sirene
sikajo iz krvavih grl.
V peklenskih bolečinah
se tkivo v gnoj raztaplja
in iztiska duše skozi rane.

Ko tišina vas objame
in ležijo le še trupla,
trohneča na poletnem soncu,
trave ratajo zelene
in iz zemlje rž požene.

NORMALEN

Rad bi bil normalen,
da bi plaval v sredini
z ostalimi delfini,
varno na gladini.

Rad bi bil normalen,
da bi lahko užival
V kiču ceremonij
in romantičnih komedij.

Rad bi bil normalen,
da bi normalno gledal
na rojstne dneve in poroke,
na razvajene otroke.

Rad bi bil normalen,
da bi se lažje pogovarjal
z junaki rekorderji,
pozerji in bleferji.

Rad bi bil normalen,
da me ne bi več motilo
dobro jutro iz navade,
dedek Mraz iz čokolade.

Rad bi bil normalen,
da ne bi več kasiral
začudenih pogledov
apatičnih sosedov.

SAMOUKINITEV

Lažen je bil svet,
ki sem ga gledal tol’ko let.
Lažna je bila predstava,
da je moja pot taprava.
Lažen bil občutek,
da prihaja moj trenutek.

Okrog mene so zgradili steno.
Z glavo sem v zid nabijal,
da bi me slišali in razumeli.
“Vztrajaj,” so bili nasveti,
“Ne čez noč, sreča pride z leti!
Imej se rad, verjemi vase,
vedno se postavi zase
in te bodo spoštovali,
vsi te bodo imeli radi!”
Joj, kako so me nasrali:
z leti glava je otekla
in stena je še vedno stena.

A ta teden sem vesel,
ker končno vidim odrešitev.
Samoukinitev.

SEBASTJAN

Bil je čas kosil.
Sedeli smo za mizo.
Mama nam je spekla jajc,
s šunko in ocvirki,
za moč in za hitrejšo rast.

Takrat prišel je Sebastjan,
preprost, molčeč in mršav fant.
Voščil nam je “Dober tek!”
Roke je za hrbet sklenil,
se naslonil je na zid,
usta stisnil v bridko gubo,
tiho gledal v našo mizo
in požiral suho slino.
Bil je čas kosil.

AVANTURA

Če si samo izlet –
zakaj tako boli,
ko ni glasu od tebe
vse dneve, vse noči?

Če si le avantura –
zakaj potem skeli,
ko vem, da tuja roka
po prsih te gladi?

VOZIM NA METAN

Vozim na metan.
Totalno nametan.
Nikoli več na diesel,
nikoli na bencin.
Destiliram žgano slivo
– surovino za gorivo,
za okolje mi je mar
in za poln rezervoar.
Ne smrdi več iz auspuha,
smrdi iz ust – tudi, ko so suha!
Diza se odpre
in žeja zaug povleče;
bolj ko šnops po grlu žge,
več je v glavi sreče.

Vozim na metan.
Totalno nametan.

DILEMA

Naj molčim
in desetim odgovorim
ali jezika ne šparam,
da kruha ne stradam?

MALA ČRNA LUKNJA

Še vedno ne razumem,
ko nekoga smrt izniči:
kako ga kar naenkrat ni?
Še malo prej je bil!
Kjer je bil, je zrak
– od kod se je vzel?
Od kod zdaj ta praznina?
Ni mogel kar izginiti v nič,
to je fizikalno nemogoče!
Ne vdre se kar tako v zemljo,
tudi če to hoče!

Ga je mala črna luknja
uparila v kvantne delce
in jih razpršila v vesolje?

NAPAČEN VERZ

Gledal sem te z odra.
Pela si “da-ba-di-bu-di-bu-da”.

Napačen verz.

PIRANSKA SOL

Svetleče kroglice potujejo po nebu.
Lokostrelec išče svojo tarčo
na prehodu iz pasti v svobodo.
Zrak iz morja srka vodo,
zdaj lahko grem prek bregov.

V sapi tvojega izdiha
plapola zastava sonca.
Dvignil sem loputo sreče,
samo da videl bi, če teče.
Sem mislil, da postane reka,
pa sem samo zabredel –
globoko v piransko sol.

KNJIGA PRITOŽB

Nič, kar rečeš, da je slábo,
da ni za nobeno rabo,
me preveč ne vznemirja.
Je kot tanek list papirja,
ki počasi se nalaga
v knjigo mi življenja.

Lahko prenesem zvoke trenja
in sprejmem ostro noto mnenja.
Lahko prenesem pok petarde,
nasilje pameti soljenja.
Vse so le nedolžni komentarji
za moje dobro, da me strezni,
da imel bom več podpore,
naklonjenosti in ljubezni.

Kar nalagaj, knjiga je odprta.
Briši svoje blatne čevlje.
Briši slino mastnih pljunkov.
Vsaka taka stvar je
le kot tanek list papirja,
ki me preveč ne vznemirja.

Le ena stvar na koncu manjka:
samo en tanek list dovolj bo,
da se porušijo razmerja
in se konstrukcija življenja
ukloni teže sili.
In se bodo vsi čudili:
“Pa saj je bil le tanek list papirja …”

RUBIKOVA KOCKA

Galaksije, razpršene po vesolju,
ne drvijo več vsaka sebi.
Neka sila jih nazaj obrača,
iz kaosa letijo,
ena proti drugi,
po barvah se gostijo
v mavrično meglico.
V točko nič vélikega poka.

V popoln red.

V neskončen mir.

MEDENA ROSA

Medena rosa
na travniku radosti.
Krvava odeja
v ognju dveh teles.

SNEŽI PEPEL

Zategne veter čez mize,
po zraku razpiha pepel.
Sivi konfeti snežijo na nas –
kosmiči ugaslega življenja,
semena novega vstajenja.

Morda pa se zgodi usoda,
zapisana v dlaneh človeka.

POGREŠAŠ ME

Pogrešaš me, mi praviš.
Ker sem peljal skozi skrivne te predore
in ti na oči preslikal
panoramo pravljične dežele.
Kjer s prijaznimi vesoljci
lahko večerjaš čokoladne rože,
kjer se kakor Tarzan
zavihtiš čez modro reko
na lijani, ki visi z mosta.

Preveč sebično, si takrat dejala.
Si se iskala?
Si kam bežala?

Ne!
Ne pogrešaš mene!
Pogrešaš le občutek lahkotnega lebdenja;
pogrešaš le idejo brezmejnega letenja.

KRI V URINU

Kri sem scal,
da sem zgradil palačo.
Palača je res veličastna,
a skrbi me kri v urinu.

NOVODOBNI FARIZEJI

21. stoletju pride Jezus
spet na Oljsko goro.
Nekaj riše v tablico
in reče novodobnim farizejem,
ki pripeljejo mu grešno ženo:

“Kdor izmed vas je brez greha,
naj prvi vrže kamen vanjo!”

Sami carji vzvišenih glav,
ponosni na svoj ego,
ponosni na svoj prav,
nedolžni, nezmotljivi,
popolni, nikdar krivi –
zalučajo v eno
svoje kamne v ženo.

LOVEC NA TORNADO

Šele udarec v betico
strezni lovca na tornado:
da je v napačnem času
na napačnem kraju.

VERIGA ČASA

Veriga je inkarnacija sosledja,
ovita okrog tuljave časa.
Lahko zakoplješ jo v kristale,
a če jo predolgo konzerviraš,
slej ko prej razžre jo korozija.

RAD BI BIL

Rad bi bil to,
kar bi bil,
če ne bi bil
to, kar sem bil.

HIMNA

Mi vemo, kaj uči spomin,
kaj dviga krila do višin.

Žar ponosa spet predrami
izgubljeno vez med nami.
Ko stojimo z ramo ob rami,
ni več meja!

Mi vemo, kaj pomeni boj,
kdaj dati kri za svoj obstoj.

Bes viharjev ne zamaje
trdne vere, ki nam daje moč,
da gremo brez predaje –
ni več meja!

Vrhovi čakajo na nas!
Vsi smo zbrani, zdaj je čas!
V nove zmage naj odmeva glas!

OSEMKOTNA SOBA

Osemkotna soba,
v ogledalih se zrcalijo preproge
iz rubinastega žameta.
Svetlobni žarek useka
po prelomnici svetega Andreja,
visoko med puščavske gore.
Skozi steklena vrata
na steno izrisuje svetlobni križ –
misterij brezmadežnega spočetja
zaseda vse vagone zelenega vlaka.
Želja odmika glavo od telesa,
bolj ko dopplerjev efekt ukrivlja glas sirene.

KOMPAS

Na severu mi govorijo,
da sem boljši kot nekoč.
Na vzhodu, da se nisem spremenil:
da sem dober, kot sem vedno bil.
Na jugu pravijo,
da sem se drastično poslabšal.
Na zahodu, da sem isti kurac,
da jim nikdar nisem bil všeč.

Jaz pa plezam,
po vertikali v nebo.
Kaj mi bo kompas,
če v vesolju podivja?

REKLA JE

Rekla je,
da sem najboljši.

Kako sem plehek!

ODPRTO SRCE

Odprto srce ljubi veliko ljudi.
Odprto srce ljubi veliko stvari.
Odprto srce si ne postavlja meja,
ne pravil ne zakonov sveta ne boga.

Odprto srce je odprto
za ljubezen v travi med delovno sejo,
za kozarček v dvoje v skrivnem bifeju.
Za valček v troje med okvaro dvigala,
za tango z neznancem v repu letala.
Z osebno zdravnico, če pride do stika,
z gospo, že v letih, če vaju zamika.
Za skok iznenada k nevesti soseda,
za skok v neznano – z obema, seveda!
Za igro spominov na šolsko kemijo
in vse, kar prijat’li med sabo delijo!

Odprto srce ljubi različne ljudi.

ZMEDENA ANITA

Tudi ob pol sedmih zjutraj
se lahko zgodi absurd.
Potovala sva čez temno polovico dneva
in na koncu tekla sva čez cesto,
čeprav ni bilo nikjer prometa.

Preprost, simpatičen nesmisel
me je pahnil v dilemo:
zakaj obe doma sta
tam, kjer raste sloka breza?

Zmedena Anita.
Škarje bom skril …
Zmedena Anita.
… požar pogasil …
Zmedena Anita.
… kolekcijo razbil …
Zmedena …

Lucija?

AJURVEDEŽ

Pita vata
feta Fata
poli Jata
Tata mata.

Vata pita
Kapa jota
droga na jogi
jogi na drogi.

Hare cime roti
eros rama džoti.

KAR TE NE UBIJE

Kar te ne ubije,
te na dolgi rok uniči.

NEDOLŽNA BELA

O, nedolžna bela laž!
Zakaj te kujejo med grehe,
če pa si me pripeljala
do boljšega konca,
do lepše resnice?

SLEPA MERA I.

Premalo presenečenj,
skoraj nič besed.
Kot da je med nama
sto svetlobnih let.

Še rože ti prinesem
na napačen dan.
In lahko bi vedel,
da ti gre
na živce celofan.

A v meni je še vedno
ljubezen, ki ne laže.
Slep je, kdor je meri
z velikostjo embalaže.

SLEPA MERA II.

Vem, da rad ponavljam
vedno isto stvar,
lahko bi kdaj zamenjal
svoj repertoar.

A če enkrat je izjema,
dvakrat ni slučaj.
Trikrat je navada,
petkrat, desetkrat …
postane značaj!

A v meni je še vedno
ljubezen, ki ne laže.
Slep je, kdor je meri
z velikostjo embalaže.

KARMA KIM

Kim kardašian,
to dobišian.